Častni občani

Priznanja občine Škofja Loka

Odlok o podeljevanju priznanj občine Škofja Loka, določa naslednja priznanja občine Škofja Loka:

1. Naziv častni občan
2. Zlati grb občine Škofja Loka
3. Srebrni grb občine Škofja Loka
4. Bronasti grb občine Škofja Loka,
5. Spominska plaketa občine Škofja Loka.
   
   Občina Škofja Loka podeljuje tudi druga priznanja in nagrade za dosežke z raznih področij družbenega življenja. Pogoji podeljevanja za posamezno področje se uredijo s pravilnikom, ki ga sprejme občinski svet.
   
   

Častni občani

2017 - Miloš MLEJNIK

Utemeljitev:

Kot violončelist je Miloš Mlejnik deloval solistično, v komornih skupinah kot orkestrski glasbenik, violončelist – solist Simfoničnega orkestra Slovenske filharmonije. V navedenih področjih glasbenega udejstvovanja je dosegel in še dosega izjemne glasbene poustvaritve, zato je gostoval skoraj v vseh državah sveta in v različnih vlogah. Za uspehe je prejel najvišja domača in tuja priznanja.

Kot glasbeni pedagog je deloval na Akademiji za glasbo v Ljubljani in na Deželnem konservatoriju ha glasbo v Celovcu in na obeh šolah vzgojil številne vrhunske violončeliste, kateri se udejstvujejo kot solisti in kot člani simfoničnih orkestrov, od Ljubljane pa tja do Berlinske filharmonije.

Miloš Mlejnik izhaja iz slikovite, starodavne Škofje Loke, ki je s svojim širšim zaledjem prispevala k slovenski kulturi vrsto pomembnih umetnikov.

Ljubezen do violončela je nasledil po očetu in od njega dobil udi prve napotke za igro na tem instrumentu. Na Akademiji za glasbo v Ljubljani je diplomiral leta 1970 v razredu prof. Otona Bajdeta, pri njem je končal tudi podiplomski študij, izpolnjeval pa se je še pri treh slavnih mojstrih violončela – pri Siegfriedu Palmu na Visoki glasbeni šoli v Koelnu, pri Enricu Mainardiju in pri Andreju Navarri. V letih 1977 – 1990 je bil solo čelist orkestra Slovenske filharmonije. Od leta 1979 je tudi profesor na Akademiji za glasbo, pedagoško dejaven je še kot vodja številnih poletnih šol za violončelo doma in v tujini.

Kot koncertant je pogosto gost domačih in inozemskih koncertnih odrov, bodisi kot solist z različnimi spremljevalci in orkestri, bodisi kot član komornih sestavov, zlasti klavirskega tria Arcadia in godalnega kvarteta Tartini.

Koncentriral je doma v vseh državah Evrope, večkrat tudi v ZDA, nastopil je na mnogih uglednih festivalih, med drugim je kot solist igral z orkestrom Slovenske filharmonije v slovitem Carnegie Hallu v New Yorku, leipziškem Gewandhausu in v Schauspielhausu v Berlinu.

Miloš Mlejnik je eden vodilnih slovenskih glasbenih umetnikov, violončelist izbrušene tehnike, polnega, plemenitega tona in elementarne muzikalnosti. Ima obsežen repertoar, ki stilno obsega od pred klasike v današnji čas, precej slovenskih skladateljev je svoja dela, ki jih je krstno izvedel, napisalo prav zanj

2014 - dr. France ŠTUKL

Utemeljitev:

- za dolgoletno delovanje na področju arhivistike ter izjemnega poznavanja in zapisovanja zgodovine loških krajev in ljudi.


Življenjepis:

Dr. France Štukl bo v letošnjem letu dopolnil 72 let uspešnega in izredno ustvarjalnega življenja. Čeprav rojen v Celovcu, 5. septembra 1942, se je njegova življenjska in poklicna pot ves čas odvijala v Škofji Loki, kamor se je družina priselila leta 1939 in kamor so segale družinske korenine po mamini strani. Tu je dr. France Štukl obiskoval najprej osnovno šolo in kasneje gimnazijo ter se po maturi leta 1961 vpisal na Filozofsko fakulteto v Ljubljani. Izbral je dvopredmetni študij umetnostne zgodovine in zgodovine, ki ga je leta 1966 zaključil z diplomskim delom – Umetnostnozgodovinska topografija Poljanske doline.

Po odsluženi vojaščini se je sprva želel zaposliti kot umetnostni zgodovinar, naključje pa je hotelo, da je spremenjena zakonodaja ravno v tem času ločila muzejsko in arhivsko dejavnost. Občina Škofja Loka je skrb za arhivsko gradivo zaupala Zgodovinskemu (takrat Mestnemu) arhivu Ljubljana, kje je dr. Štukl 1. septembra 1967 našel svojo prvo in obenem tudi življensko zaposlitev. Poleg redne zaposlitve je od 1967 do 1975 honorarno učil umetnostno zgodovino na škofjeloški gimnaziji. Takratni dijaki se še danes spominjajo njegovih izjemno strokovnih in zanimivih učnih ur. Poklicno pot je začel kot arhivist pripravnik in jo po 35 letih zaključil kot doktor znanosti. Vmes je leta 1969 opravil strokovni in leta 1974 specialistični izpit, leta 1982 je uspešno zagovarjal magisterij in ga leta 1996 nadgradil z doktoratom znanosti z naslovom Knjiga hiš Stara Loka. Strokovni naziv arhivski svetovalec je dobil leta 1996, tri leta kasneje je bil povišan v arhivskega svetnika. Od leta 1973 je bil vodja oddelka in pozneje samostojne enote Zgodovinskega arhiva Ljubljana v Škofji Loki. Svoje delo je z vso zavzetostjo opravljal do 31. maja 2002, ko se je zaradi zdravstvenih težav predčasno upokojil.

Arhivsko društvo Slovenije mu je leta 2012 podelilo najvišje strokovno priznanje – Aškerčevo nagrado za življenjsko delo.

Dr. France Štukl je nedvomno tista osebnost, ki je s svojim 35 letnim neumornim delom pustil globok pečat v škofjeloškem zgodovinopisju. Prvih 20 let službovanja je bil edini arhivist, ki je skrbel za varovanje in ohranjevanje bogate arhivske dediščine na obsežnem škofjeloškem ozemlju. Kot njegovo avtorsko zato lahko štejemo vse strokovno delo, ki je bilo v škofjeloški enoti Zgodovinskega arhiva Ljubljana opravljeno do leta 1987. Na začetku je gradivo urejal v Ljubljani, postopoma pa vse več v skromni sobici na škofjeloškem gradu, kamor se je leta 1972 dokončno preselil. V tem času je že aktivno sodeloval pri obnovi stare nunske kašče, v katero se je arhiv preselil leta 1975.

Kako skrbno in vestno je dr. Štukl opravljal svoje delo, dokazuje več kot 300 arhivskih fondov, ki jih je prevzel, strokovno uredil in popisal. Njegovi arhivski inventarji predvojnih občin so še danes – po štiridesetih letih – nepogrešljiv pripomoček številnim raziskovalcem in arhivistom. Vseskozi se je zavedal tudi nujnosti ozaveščanja širše družbe o pomenu arhivskega gradiva in potrebe po njegovem varovanju. V ta namen je nastala vrsta člankov, objavljenih v različnih tovarniških in drugih lokalnih glasilih, o tem ni pozabil spregovoriti na predavanjih za javnost, radijskih oddajah in obiskih pri ustvarjalcih arhivskega gradiva na terenu. Za osnovnošolske skupine je vrsto let vodil arhivske učne ure in jim na ta način omogočal prvi stik z bogato arhivsko dediščino.

Arhivsko gradivo, ki ga je strokovno urejal in popisoval, mu je vseskozi ponujalo neizčrpen vir za njegovo raziskovalno delo. Dr. France Štukl prav gotovo sodi med tiste slovenske arhiviste, katerih publicistična bera je zelo bogata. Obsega 7 samostojnih knjižnih monografij ter preko 170 naslovov strokovnih člankov, referatov, recenzij, poročil, vodnikov idr., objavljenih v Loških razgledih, Arhivih, Kroniki in drugi strokovni literaturi. Osrednje mesto med njegovimi objavljenimi raziskavami zavzemajo tri monografije o hišah v Škofji Loki, njenih predmestjih in v Stari Loki, ki so izšle v letih 1981, 1984 in 1996. Napisane so na osnovi temeljitega preučevanja zemljiške knjige kot zelo pomembne vrste arhivskega gradiva. Zbrane podatke je dopolnil še z drugimi arhivskimi viri s področja sodstva in uprave ter zanimivosti iz zgodovine mesta in njegovih prebivalcev. Prva Knjiga hiš v Škofji Loki je bila obenem tudi njegovo magistrsko delo, s tretjo, ki govori o hišah v Stari Loki, je pridobil doktorski naslov. Vse tri so izšle v zbirki Zgodovinskega arhiva Ljubljana Gradivo in razprave in so od leta 2012 objavljene tudi na spletnem portalu Sistory. Pred njimi je za objavo v tej zbirki uredil Zapisnike in izbrane dokumente iz arhiva občine Škofja Loka.

Leta 2004 je uredil in s komentarjem opremil očetove spomine in jih objavil v knjigi Iz mojega življenja. Leta 2011 pa je svoje obsežno umetnostno-zgodovinsko, zgodovinsko in arhivistično znanje združil v interdisciplinarni monografiji Po poti kulturne dediščine. V knjigi so objavljeni vsi zapiski o historičnih domačijah na omenjenem območju, kot jih je našel zapisane v stari zemljiški knjigi, za dodatek pa je besedilo knjige opremil še s predstavitvijo sakralne in profane arhitekture, podatki iz popisov prebivalstva in zemljiškega katastra. Tudi ta objava zgodovinskega vira uporabniku prinaša neprecenljivo bogato arhivskih virov, ki jih hrani škofjeloška enota Zgodovinskega arhiva Ljubljana.

Vseskozi je tudi član Arhivskega društva Slovenije, med leti 1968 in 1971 je bil društveni tajnik, kasneje član komisije za strokovne izpite. V domačem okolju je že od leta 1964 dejaven v Muzejskem društvu Škofja Loka, ki ga je leta 2008 imenovalo za svojega častnega člana. V društvu je vrsto let opravljal tajniška dela in bil med letoma 1997 in 1999 njegov predsednik. Vseskozi je aktivno sooblikoval vsebino Loških razgledov; sprva samo kot avtor prispevkov, od leta 1973 pa tudi kot član uredniškega odbora, kjer aktivno sodeluje še danes.

Zadnja leta se s predavanji redno vključuje v Dneve evropske kulturne dediščine. Med drugim je predstavil večstoletno življenje škofjeloških mestnih hiš in njihovih lastnikov, odkritja restavratorjev ob prenovi za tisočletnico mesta, o loških cehih in razvoju obrti idr. Na svojih predavanjih poleg izjemnega poznavanja stroke in loške zgodovine navdušuje še zlasti z živahnim slogom pripovedovanja v loški govorici, ki ga nadgrajuje z zanimivimi prigodami iz življenja pomembnih loških osebnosti in Ločanov nasploh. Zaradi tega so njegova predavanja izjemno dobro obiskana in z lahkoto napolni Kristalno dvorano Sokolskega doma.

Zaradi svojega izjemnega poznavanja loške zgodovine se nanj obračajo mnogi posamezniki, ki bodisi raziskujejo zgolj svoje rodbinske korenine ali pa širšo zgodovino domačih krajev in ljudi. Dr. France Štukl jim vedno velikodušno priskoči na pomoč. V zadnjih letih je tudi član pripravljalne skupine, ki v okviru Športne zveze Škofja Loka pripravlja aktivnosti za vzpostavitev Športne zbirke v Loškem muzeju.

Dr. France Štukl je vseskozi zelo rad prepeval. Še kot študent se je pridružil cerkvenemu pevskemu zboru župnije Sv. Jakoba v Škofji Loki in bil od leta 1967 do 1990 in od 1995 do 2000 njegov zborovodja.

Menimo, da je dr. France Štukl največji poznavalec loške zgodovine ter življenja Ločanov nekoč in danes. Z izdajami knjig in redno objavo prispevkov v Loških razgledih je poleg dr. Pavleta Blaznika najbolj zaslužen, da je loška zgodovina tako obsežno popisana in s tem ohranjena za vse čase. S podelitvijo naziva ČASTNI OBČAN se mu bo Občina Škofja Loka v imenu vseh občanov zahvalila za njegovo izjemno obsežno in bogato življenjsko ustvarjanje.

2008 - Franc NOVINC

Utemeljitev:

- za svoje dolgoletno, izredno plodno delovanje in svoje stvaritve ter uspehe, s katerimi je močno prispeval k ugledu in napredku naše občine ter k njeni večji prepoznavnosti

Življenjepis:

Franc Novinc, 24. novembra 1938 na Godešiču rojeni akademski slikar, bo v letošnjem letu praznoval 70. letnico svojega rojstva.

Leta 1959 je maturiral na Šoli za oblikovanje v Ljubljani. Študij slikarstva je nadaljeval na Akademiji za likovno umetnost v Ljubljani, kjer je leta 1964 diplomiral pri prof. Francetu Miheliču in prof. Maksimu Sedeju. Med letom 1965 in 1969 je deloval kot restavrator v Zavodu za spomeniško varstvo v Ljubljani. Od leta 1969 je član Društva slovenskih likovnih umetnikov; takrat je dobil tudi status svobodnega umetnika. Od leta 1985 je zaposlen na Akademiji za likovno umetnost v Ljubljani, najprej kot docent. Leta 1991 je bil izvoljen za izrednega, leta 1996 pa za rednega profesorja za risanje in slikanje.

Ne preseneča dejstvo, da je ime Franca Novinca med najbolj pomembnimi slovenskimi osebami vpisano tudi v Enciklopedijo Slovenije, ki jo je leta 1994 izdala Mladinska knjiga. Razstavlja bodisi samostojno ali na skupinskih, tudi selekcioniranih razstavah. Za svoje delo je prejel številna domača in tuja priznanja, med drugimi Župančičevo nagrado leta 1973, nagrado Prešernovega sklada leta 1984 in Groharjevo nagrado leta 1987.

Franc Novinc ni samo vešč sukanja slikarskega čopiča, temveč je tudi navdušen športnik. V mladih letih je večino svojega skopo odmerjenega prostega časa v poletnih mesecih preživel na nogometnih igriščih, pozimi pa na skakalnih smučkah.

Novinčev rojstni kraj Godešič z okolico je močno zaznamoval umetnikov opus in slikarja še danes bogati z neizčrpno zakladnico motivov. Poznamo ga kot slikarja, za katerega je v sodobnem slovenskem krajinskem slikarstvu značilen edinstven, močan kolorit, poln harmonij in kontrastnih srečanj barvnih nanosov. Močne, sijoče barve, komplementarni kontrasti in intenzivna svetloba na njegovih slikah sodijo že kar v ikonografijo izpovednosti slikarjevega čustvenega doživljanja in gledalca nagovarjajo z ekspresivno govorico. Tudi nočni prizori, kjer prevladujejo hladne barve, predvsem modre in zelene, so večinoma svetli, pravzaprav kar sijejo hladno svetlobo mesečine. Barva igra v Novinčevih slikah absolutno dominantno vlogo, vendar pa motivika vseskozi ostaja prepoznavna in se nikdar ne izgubi do te mere, da bi v njegovem slikarstvu lahko začutili pot proti izginjanju obrisov figur oziroma abstrakcij. Motivi, ki se pojavljajo v njegovem opusu, so razen v zadnjem času, skorajda stalnica. Umetnik jih vzporedno z raziskovanjem vedno novih barvnih vrednosti izčiščuje tudi formalno, a pri tem nikdar ne ogrozi njihove prezentnosti in prepoznavnosti.

Franc Novinc je bil ob koncu šestdesetih in v začetku sedemdesetih let 20. stoletja najvidnejši predstavnik »novo krajinskega slikarstva« na Slovenskem. »Novo krajinarji« so vsak na svoj način v svojih delih krajino likovno preoblikovali in jo na platnu na novo ovrednotili. Vsak izmed predstavnikov te likovne usmeritve se je razvijal samostojno in dosegel prepoznavno, le sebi lastno likovno govorico. Vsakdo izmed njih igra danes v slovenskem slikarstvu reprezentativno vlogo in je kot tak prepoznaven in cenjen tudi v tujini.

Motivi na slikah Franca Novinca imajo svoje korenine največkrat v umetnikovem otroštvu, ki nam ga, prevedenega v slikarsko govorico, slikar predstavlja po segmentih. Ta svet je poln človeštvu od nekdaj lastne poganske mistike ter spontane in nepokvarjene otroške vedoželjnosti, ki je prepletena s strahom pred neznanim.

Posebno skupino v Novinčevem opusu predstavljajo slike in risbe, ki ji je umetnik ustvaril, ko se je leta 1979 pridružil slovenski alpinistični odpravi na Mont Everest. Tu ga spoznamo ne le kot kolorista, ampak tudi kot odličnega risarja in portretista. Risbe in akvareli himalajske pokrajine so sicer podani realistično, vendar lahko kljub temu predvsem na akvarelih prepoznamo Novinčevo osebnost. Mnogo bolj »novinčevska« pa so platna, nastala po vrnitvi domov. Slikar je takrat, deloma tudi kot zahvalo sponzorjem, ustvaril cikel podob iz Himalaje, katerih hladna atmosfera odseva negostoljubnost in ostre razmere v gorskem svetu pod Everestom.

Sicer na Novinčevih slikah prevladuje motiv vrane, ki je največkrat postavljena na ajdovo polje. Ta večna spremljevalka kmečkega življenja vnaša v slike, neko nelagodno razpoloženje, saj je predstavljen kot zlovešča znanilka nesreče, celo smrti. Takšno vlogo je vrani, tako kot nekaterim drugim pticam, dodelilo že staro pogansko verovanje.

V zadnjih letih je Novinc svoj motivni svet obogatil s petimi novimi cikli: Žganjekuha, Vrt, Vrata, Kmet in dekla ter Ata nosi koš. Prvi trije so vzeti iz vsakdanjega pojavnega sveta, četrti pa je na slikarsko platno prenesena zgodba o ovdovelem kmetu, ki je izpolnil svojo obljubo in poročil deklo, potem ko se je slekla pred njim na polju - spomin iz slikarjevega otroštva. Zgodbi je Novinc z zanj značilnimi barvnimi kontrasti dodal aktualno psihološko dimenzijo, na eni strani presenečenje in na drugi najzanimivejšimi v celotnem slikarjevem opusu.

Novinc tudi v zadnjem času ostaja zvest sebi lastnemu koloritu, še več, njegove slike z brez kompromisnim stopnjevanjem svetlobnih vrednosti prevzemajo vlogo navideznega svetlobnega vira v prostoru. V zadnjih letih smo na nekaterih Novinčevih slikah lahko zasledili zanj neznačilno ploskev kot vodilno izrazno sredstvo na sliki, a so na njegovih platnih kmalu zopet prevladale linije in točke.

Slike Franca Novinca, ki so nastajale v njegovem, štiriinštiridesetletnem plodno ustvarjalnem opusu, smo lahko opazovali, preučevali in občudovali na 82.-ih samostojnih razstavah v domovini in 8.-ih v tujini, ter na 66.-ih skupinskih razstavah doma in 56. –ih v tujini. V skupnem številu to predstavlja aktivno prikazovanje Novinčevih del kar na 212.-ih razstavah oziroma skoraj na 5.-ih razstavah na leto. Malo je slikarjev, ki bi jim uspelo svoj talent tolikokrat pokazati ljubiteljem te vrste kulturnega ustvarjanja v našem lokalnem, državnem in svetovnem družbenem prostoru. Njegovemu ustvarjalnemu delu je primerno tudi število nagrad, ki jih je prejel za svoje delo.

Akademskega slikarja Franca Novinca si bomo zapomnili tudi kot enega izmed najaktivnejših in zaslužnih oseb zato, da je svetovno znani škofjeloški rojak, akademski slikar in akademik prof. Franc Mihelič z Darilno listino 21. aprila 1994 izročil občini Škofja Loka in Območni obrtno podjetniški zbornici Škofja Loka 173 slik, grafik in risb kot njegov dar za ustanovljeno Galerijo Franceta Miheliča v prenovljeni Kašči na Spodnjem trgu v Škofji Loki.

Zaradi svojega dolgoletnega, izredno plodnega delovanja in svojih stvaritev ter uspehov je g. Novinc močno prispeval k ugledu in napredku naše občine ter k njeni večji prepoznavnosti, saj je glas o njej s svojimi deli ponesel po vsej naši domovini Republiki Sloveniji. Še več. Sloves naše občine Škofja Loka preko njegovih del poznajo, z izjemo Avstralije, na vseh kontinentih sveta.

Ponosni smo na našega umetnika in z najvišjo občinsko nagrado izrekamo spoštljivo priznanje njegovi osebnosti in delu.

2005 - Neža MAURER ŠKOFIČ

Utemeljitev:

- ker je s svojimi deli in življenjskim zgledom dala pomemben prispevek k ugledu in napredku občine

Življenjepis:

Pesnica, pisateljica, novinarka in urednica gospa Neža Maurer Škofič, diplomirana slavistka se je rodila 22. decembra 1930 v vasi Podvin pri Polzeli v Savinjski dolini. Sedaj živi in dela v Škofji Loki, Partizanska cesta 42.

Na Polzeli je obiskovala slovensko in med drugo svetovno vojno nemško osnovno šolo. Po končani vojni je končala srednjo šolo in učiteljišče v Ljubljani. Poučevala je v črnem vrhu nad Idrijo in v Ilirski Bistrici. Pozneje se je vpisala na Pedagoško akademijo v Ljubljani in jo uspešno končala. Izredno pa je študirala še na Filozofski fakulteti v Ljubljani, kjer je leta 1960 diplomirala iz slavistike.

Po končanem študiju je najprej delala kot novinarka. Bila je prva urednica šolskih televizijskih oddaj v Ljubljani (s končanim mednarodnim tečajem za šolske TV oddaje v Rimu), tehnična in kulturna urednica pri revijah (Rodne grude, Otrok in družina, Kmečki glas), terenska reporterka ter direktorica, glavna in odgovorna urednica (Prosvetni delavec). Zadnja leta službovanja je bila samostojna svetovalka za kulturo pri Komiteju za informiranje Slovenije.

Kljub upokojitvi še vedno dela kot samostojna umetnica, saj jo njeno »bivanje v času in prostoru čudovite Škofje Loke in njene okolice«, kot sama velikokrat iskreno poudari, napolnjuje z neizmerno življenjsko energijo. Je članica Društva novinarjev (od leta 1962), Društva slovenskih pisateljev (od leta 1973), Gibanja za kulturo miru in nenasilja (od leta 1983) in P.E.N. kluba (od leta 1991).

Gospa Neža Maurer Škofič je skozi vse življenje vneto pisala literaturo za otroke, mladino in odrasle. Poleg proze in publicistike ji je bila in ji je še vedno najbolj pri srcu intimistična poezija, ki prehaja od tradicionalnega tipa k zmerni moderni poeziji. Veliko je tudi prevajala iz slovanskih jezikov ter iz nemščine. Tudi pisanje otroških iger ji ni neznano. Slovenskim in tujim bralkam ter bralcem je posvetila veliko svojih del. Zanje je prejela mnoge velike nagrade in priznanja.

Kakor sleherna poezija, ki ostaja zvesta večnemu poslanstvu vezane besede, je tudi lirika gospe Neže Maurer Škofič. Predvsem osebna izpoved, umetniško oblikovan odsev njene duševnosti, ki skuša do dna dojeti to, kar doživlja.

Gospa Neža Maurer Škofič, ena najbolj prodornih slovenskih književnih ustvarjalk zadnjih 40 let, je s svojimi deli in življenjskim zgledom ponesla ime občine Škofja Loka ne samo po vsej Sloveniji, temveč tudi širom po svetu tudi z naslednjimi verzi pesmi Zimska Loka: " Slonim v polmračni sobi na goljufivi blazini sna. Skozi okno se steza k meni zimsko bela Loka z blestečimi slemeni, dimniki, zvoniki, z belo oblečenimi rokami neprebujenih vej. Ne doseže me. Jočem od lepote, ki nič ne ve o sebi … In od najine samote, nočna Loka."

1999 - Ivan OMAN

Utemeljitev:

- za njegovo dolgoletno delo na področju družbenega in političnega življenja v občini Škofja Loka in državi Sloveniji

Življenjepis:

Za sodelovanje v Predsedstvu republike v času osamosvajanja Slovenije je bil leta 1995 odlikovan s častnim znakom Republike Slovenije.

V letu 1992 je bil kot poslanec Škofjeloškega volilnega okraja izvoljen v državni zbor, kjer se je aktivno zavzemal za nadaljevanje demokratičnih procesov v Republiki Sloveniji.

Gospod Ivan Oman je že v časih, ki niso bili naklonjeni demokratičnemu urejanju družbenih zadev s svojim elementarnim občutkom za enakost in svobodo ter s svojo vztrajnostjo, vseskozi poskušal udejanjati nekatere temeljne vrednote demokratične družbe, katere so danes splošno priznane, so del naše ustavne ureditve in v svojem bistvu pomenijo eno največjih vrednot sodobnega sveta. V svojem družbenem in političnem udejstvovanju zna biti strpen do drugače mislečih in spoštovati stališča sogovornikov.

Ivan Oman je bil rojen 10. septembra 1929 v Zmincu. Leta 1960 je prevzel kmetijo v Zmincu, ki jo je vodil do pričetka aktivnega dela v politiki. Bil je dejaven kot dolgoletni funkcionar v organih Kmetijske zadruge, v letih 1965 do 1973 pa je bil tudi odbornik občinske skupščine.

Ob koncu osemdesetih let se je aktivno vključil v takratno politično dogajanje. Bil je med ustanovitelji prve demokratične politične organizacije Slovenske kmečke zveze in tako postal eden vodilnih politikov demokratične skupine strank. Bil je pobudnik za ustanovitev zveze demokratičnih strank DEMOS, ki je izpeljala postopke demokratizacije in osamosvojitve države Slovenije. Na prvih demokratičnih volitvah leta 1990 je bil izvoljen v Predsedstvo republike. Na tem mestu je pomembno vplival na takratna prelomna dogajanja za slovensko državo ob plebiscitu, osamosvojitvi in vojni z JLA. Zavedal se je pomembnosti ustanovitve lastnih obrambnih enot, zato se je kot edini od predsedstva države v marcu 1991 udeležil vaj teritorialne obrambe in postrojene enote teritorialne obrambe prvič pozdravil kot Slovensko vojsko. V kasnejših odločilnih trenutkih osamosvojitvene vojne je bil udeležen pri pomembnih, preudarnih in tudi pogumnih odločitvah, s katerimi je takratno vodstvo države Slovenije pripeljalo do osamosvojitve.

1998 - prelat Melhior GOLOB

Utemeljitev:

- za življenjski prispevek in pečat, ki ga je vtisnil mestu Škofja Loka s svojim 25-letnim duhovniškim delovanjem v Škofji Loki

Življenjepis:

Gospod Melhior Golob je bil rojen 5. januarja 1915 v Mekinjah pri Kamniku. Bogoslovne študije je končal v Ljubljani in bil tam tudi posvečen v duhovnika 2. julija 1939. Po odslužitvi vojaškega roka je bil februarja 1940 poslan za kaplana v mestno župno cerkev sv. Jakoba v Škofji Loki. Kot druge slovenske duhovnike ga je od tu pregnal okupator 16. maja 1941. Uspelo mu je dobiti novo duhovniško službo v Ilirski Bistrici na Primorskem, kjer je ostal vsa štiri leta vojne.

Ljubljanski škof Vovk ga je ob koncu vojne imenoval za župnika v Škofji Loki, kamor je prišel sredi julija leta 1945. Tu je ostal kot župnik do oktobra 1968 leta, skupno skoraj 25 let in s tem zapustil neizbrisen pečat svoje enkratne zgledne osebnosti kot duhovnika in človeka.

S predanostjo svojemu poklicu in značajsko vedrino in optimizmom mu je uspelo vzdrževati pristen stik z Ločani v prepričanju, da nima osebnih nasprotnikov oz. sovražnikov. V prvih povojnih letih je po izrednem prizadevanju, kolikor je bilo tedaj sploh mogoče, versko oskrboval oz. opravljal obrede za zaprte, pobite in za raznimi nalezljivimi boleznimi umrle vojaške in politične zapornike in zapornice na Loškem gradu do leta 1958.

Obnavljal in popravljal je cerkveno arhitekturno in umetnostno-zgodovinsko dediščino loške fare in podružnic. Po njegovi zaslugi je arhitekt Jože Plečnik prav v cerkvi sv. Jakoba ustvaril in zapustil lepo in kvalitetno dediščino leta 1954. Vsa ta dela je vodil g. Melhior še v času, ko so oddelki za notranje zadeve pri okraju , kasneje pa pri Občinah, spremljali preko svojih tajnih informatorjev in sodelavcev taka dela in jih na razne načine poizkušali ovirati, tudi z grožnjami kazni za zbiralce in organizatorje.

Glede na to:

• da je versko, duhovno in kulturno dvigal duha Ločanom, tolažil mnoge zapuščene in obupane, delil zakramente in mnogim, ne samo vernikom, z besedo in zgledom kazal pot preko Niča v smisel življenja zapisanega z malo ali veliko začetnico,
• da je kot duhovnik prehodil peš prva povojna leta neštetokrat v snegu in dežju, vse poti in steze po loških hribih svoje župnije zaradi podelitve zakramentov, zlasti za umirajoče,
• da je z jasno besedo evangelija znal svariti in vzpodbujati k pristnemu krščanskemu življenju,
• da je redno vključeval v nagovore in prošnje: Molimo za zdravo pamet Slovencev!
• da je tudi potem, ko je odšel iz Škofje Loke, še vedno ostajalo v duhovnem in osebnem čutenju zelo povezan z vernimi in tudi nevernimi in se veselil vseh uspehov Ločanov; v stiskah pa osebno posredoval, da levica ni vedela, kaj dela desnica, in da bo drugo leto praznoval, če Bog da, 60-letnico duhovništva in pel biserno mašo.
  Mnogi Ločani, ki smo jih povprašali za mnenje so bili navdušeni nad predlogom. Sam kandidat se strinja s predlogom le, če bi to kaj koristilo Ločanom. Naše društvo je pozitivno v to prepričano, saj bi tako tudi mlajša generacija spoznala skorajšnega jubilanta kot zglednega moža in zvestega duhovnika svojemu poklicu, starejši pa se ga še vedno spominjajo kot človeka, ki je bil in je z veseljem duhovnik. Škofja Loka pa se mu je tudi tako zapisala v srce, da o njeni lepoti in ljudeh govori, samo če je prilika. Upamo lahko samo, da bo do drugega leta uspel napisati tudi spomine o svojem bitju in žitju, kjer bo sigurno zajeto četrtstoletno njegovo in naše razgibano duhovno in versko življenje sredi 20. stoletja naše več kot tisočletne Škofje Loke in njene fare, mestne cerkve sv. Jakoba.

1997 - Franc MIHELIČ

Utemeljitev:

- ob njegovi 90-letnici za bogato umetniško ustvarjanje

Življenjepis:

V letošnjem letu bo akademski slikar France MIHELIČ praznoval visok življenjski jubilej. Rodil se je 27. aprila 1907 v Virmašah pri Škofji Loki. Po končanem učiteljišču v Ljubljani je študiral na likovni akademiji v Zagrebu. Pred drugo svetovno vojno je bil profesor risanja v Kruševcu in na Ptuju; po vojni je bil vse do leta 1970 redni profesor na Akademiji za likovno umetnost v Ljubljani, v letih 1953 in 1961 do 1963 pa njen rektor. Več kot dvajset let je redni član Slovenske akademije znanosti in umetnosti in član Accademie Fiorentine delle Arti del Disegno v Firencah. Ukvarja se s slikarstvom, grafiko, risbo in ilustracijo. Sodeloval je na številnih razstavah po domovini in v tujini ter za svoje delo prejel mnoga nacionalna in mednarodna priznanja in nagrade.

Pri svojem delu in ustvarjanju ga je pri oblikovanju podob in likov vodil spomin tudi na Škofjo Loko z okolico, na okolje v katero se je vedno rad vračal. Z darilno listino podpisano 21. aprila 1994 je mestu Škofja Loka podaril del svojega slikarskega opusa in s tem udejanil svojo dolgoletno željo po ustanovitvi Galerije Franceta Miheliča. Tudi pri tem dejanju je bil prisoten in izražen spomin na Škofjo Loko, na Virmaše, njegov rojstni kraj. Občina je podarjene stvaritve sprejela kot trajno ustanovo, ki je ne bo mogoče odtujevati in zato uredila razstavni prostor v prenovljeni Kašči. Mesto, ki ima stalno razstavljena dela umetnika, ki je od leta 1930 dalje sodeloval na vseh pomembnejših razstavah doma in tujini, pridobiva na ugledu. Zato je v tem trenutku primerno, da se mu na ustrezen način tudi zahvalimo oziroma mu izkažemo ustrezno priznanje.

1994 - dr. Aleksandra KORNHAUSER

Utemeljitev:

- za uveljavljene dosežke strokovnega in zdravstvenega delovanja doma in v mednarodnem strokovnem svetu

Življenjepis:

Dr. Aleksandra Kornhauser se je rodila leta 1926 v Škofji Loki, v družini lesnega trgovca.

Po končani osnovni šoli v Škofji Loki se je čisto mlada leta 1942 vključila v mladinsko gibanje med NOB. Po vojni je končala učiteljišče, poučevala na osnovnih in srednjih šolah ter leta 1963 diplomirala na Fakulteti za naravoslovje in tehnologijo v Ljubljani, kjer je dve leti pozneje tudi doktorirala.

Kasneje se je izpopolnjevala v Švici, Veliki Britaniji in ZDA. Po letu 1965 je poučevala organsko kemijo na Pedagoški akademiji v Ljubljani in bila v letih 1966 do 1969 tudi njen dekan. Po tem letu je bila izvoljena za izredno in 1976 za redno profesorico kemije na Fakulteti za naravoslovje in tehnologijo. Že v letu 1971 je začela voditi program kemijskega izobraževanja in od leta 1982 program kemijske informatike.

Ugledna profesorica in znanstvenica je leta 1981 postala direktorica Mednarodnega centra UNESCA za kemijske študije, na strokovnem področju pa je opravljala številne funkcije v domačih in tujih inštitucijah in organizacijah. Med drugim je bila predsednica Raziskovalne skupnosti Slovenije v letih 1974 do 1980 in jugoslovanskega odbora za znanost v UNESCU od 1979 do 1990. Bila je predsednica Skupščine jugoslovanskega združenja za napredek znanosti, predsednica Komiteja za kemijsko izobraževanje pri federaciji evropskih kemijskih združenj.

Leta 1988 je bila izbrana za enega izmed prvih med 100 ustanovnimi člani Evropske akademije v Londonu in leta 1989 izvoljena v svet te akademije in v Svetovno akademijo znanosti v Stockholmu. Ne gre prezreti, da je bila med drugim tudi podpredsednica Izvršnega sveta Skupščine SRS. Njeno raziskovalno področje je kemija naravnih spojin, v osemdesetih letih pa je poučevala zlasti informacijsko metodologijo z aplikacijami v raziskovanju, izobraževanju in razvoju v industriji. Vodi mednarodne projekte UNESCA UNIDO, UNDB in Svetovne banke ter bilaterarne projekte, zlasti z ZDA in Italijo. Kot ugledna osebnost je predavala na plenarnih zasedanjih in kongresih.

Objavila je okrog 200 strokovnih in znanstvenih člankov, od tega polovico v tujih revijah.

Napisala je več knjig, zlasti v tujih jezikih ter učbenikov za organsko kemijo. Kot aktivna znanstvena publicistka je postala članica mednarodnih uredniških odborov strokovnih revij.

1994 - Janez ZIHERL - posthumno

Utemeljitev:

- za življenjsko delo na gospodarskem, kulturnem, športnem in turističnem področju promiviranja Škofja Loke doma in v tujini

Življenjepis:

Janez Ziherl se je 18. aprila 1994 za vedno poslovil od svojih Ločanov. Z njim je Škofja Loka izgubila najboljšega govorca, najelegantnejšega kavalirja in najbolj vsestranskega menedžerja.

Janez Ziherl je bil eden najaktivnejših direktorjev, ki je svoje bogate izkušnje nesebično in z obilico dobre volje prenašal na mlajše in manj izkušene kolege. Posebej je bilo njegovo delo in znanje čutiti v tovarnah tekstilne stroke.

Modno konfekcijo Kroj je vodil od leta 1978, pred tem pa je bil sedem let uspešen direktor komercialnega sektorja. Pod njegovim strokovnim vodstvom se je podjetje uveljavilo na celotnem nekdanjem jugoslovanskem trgu. V pravem trenutku se je podjetje zagotovilo tudi dodelavne posle v tujini, tako da ob izgubi več kot polovice tržišča, podjetja ni zajela večja kriza. Janez Ziherl je imel izredne vodstvene in organizacijske sposobnosti. Hitro se je znal prilagoditi nastalim razmeram ob recesiji, zlasti v tekstilni industriji.

V tem za slovensko tekstilno industrijo zelo težavnem obdobju se ni umaknil, temveč je še čvrsteje poprijel za delo in uspel prebroditi krizo. Prevzel je celo krmilo Združenja za tekstilno industrijo pri Gospodarski zbornici Slovenija.

Imel je zelo korekten in človeški odnos do sodelavcev. Ni priznaval generacijskih razlik. Vedno je bil pripravljen na toplo človeško pomoč in nemalokrat je bil mlajšim kolegom v vzpodbudo in pomoč. Med delavci ni dopuščal disciplinske politike, vendar je vedno z dialogom poskušal najti skupno rešitev.

Izven tovarniškega dvorišča je kar štiri desetletja sodeloval na neštetih prireditvah v Škofji Loki in okolici in jim s svojim prešernim nastopom in razpoloženjem vsakič znova vdahnil dušo. Njegov nastop je istočasno pomenil garancijo za uspeh prireditve, ki jo je soustvarjal. V Loki in okolici ni kulturnega društva, pevskega zbora, turističnega društva, ki mu ne bi podaril delček sebe in svoje dobre volje. Vedno je delal zavzeto, neumorno, v velikem slogu je soorganiziral in vodil več kot tisoč prireditev na Loškem, ki so zaradi njegove pristnosti in sposobnosti vedno dobro uspele in ponesle dober glas o Loki po domovini in tujini. Še vedno so nam v spominu motorne dirke za nagrado Loke, številni izseljeniški pikniki, čipkarski dnevi, smučarske tekme svetovnega smučarskega prvenstva Pokal Loka in še vrsta drugih športnih, kulturnih in turističnih prireditev.

Treba je poudariti: vse te številne javne prireditve je vseskozi vodil brezplačno. Bogastva ni iskal v denarju, nemalokrat pa ga je našel v ljudeh.

Zadnja leta na kulturnem področju sam neposredno ni toliko deloval kot pred leti, zato pa je bil preko podjetja Kroj prisoten v skoraj vseh kulturnih in pevskih skupinah v Škofji Loki in okolici.

Žlahtna beseda Janeza Pepevnaka je zamrla. Vsem nam pa je ostala zaveza, da nadaljujemo njegovo delo. Prepričani smo, da je med občani Škofje Loke prav Janez Ziherl med prvimi, ki si zasluži naziv častnega občana.

1993 - Pavel BERNIK - misijonar v Indiji

Utemeljitev:

- za zlatomašni jubilej v znak priznanja in hvaležnosti

Življenjepis:

O življenjski usodi dobrih in skromnih, a po srcu velikih ljudi največkrat ne vemo dosti. Niso se rodili človeštvu, da bi razmišljali o sebi. Svoje delo in poslanstvo so posvetili drugim, razširjali so med ljudmi dobroto, znanje ljubezen in prijazno besedo.

Med te izjemne ljudi štejemo tudi misijonarje. In eden od njih je Pavel Bernik, salezijanec, škofjeloški rojak, slovenski misijonar z indijsko dušo.

Z vsem dolžnim spoštovanjem govorimo o študentu, novomašniku, profesorju in misijonarju Pavlu Berniku, ki se je pred 76 leti rodil kot četrti otrok enajstčlanske Ožboltove družine v Puštalu pri Škofji Loki.

Kot 17-leten fant je odšel v Indijo, kjer je, kot sam pravi v nekem pismu materi, izsanjal mladostne želje, porojene v rodni Škofji Loki.

V Indiji je bil najprej študent, obiskoval je gimnazijo in bogoslovje in bil 30. januarja 1944 posvečen v duhovnika v Madrasu, na jugu Indije. Hkrati je z bogoslovjem končal tudi študij filozofije.

Po posvetitvi je bil 20 let vzgojitelj, duhovni vodja in profesor klasičnih jezikov: latinščine in grščine v škofijskih in redovnih semeniščih. Poučeval je tudi filozofijo in teologijo ter apologetiko.

Hkrati se je izpopolnjeval v znanju indijskih jezikov. Samo v državici Nagaland, kjer je misijonaril v zadnjih letih, govore domačini kar 14 povsem različnih jezikov. Gospod Bernik tekoče govori tudi angleško, ki je v Indiji še vedno eden od uradnih jezikov.

Ko se je Indija leta 1947 osvobodila izpod angleške kolonialne oblasti in postala leta 1950 republika, je misijonar Pavel Bernik postal indijski državljan, ker je bival v Indiji že pred sprejetjem nove ustave. To mu je omogočalo, da se je lahko prosto gibal in opravljal svoje misijonarsko delo po vseh indijskih državicah.

Nagaland. Dežela, na katero vežejo Pavla Bernika najlepši spomini. Že leta 1964 je prispel v to državico. Je ena najmanjših, šteje 700.000 prebivalcev, ki živijo na ozemlju manjšem od Slovenije. Ob njegovem prihodu je bilo tam komaj pet redovnic, od misijonarjev pa samo trije duhovniki. Danes je to škofija, s prek 70 duhovniki in 180 redovnicami.

Danes prebivalci Nage niso več lovci na človeške glave, pač pa gostoljubni, vztrajni, veseli in delovni ljudje. Misijonarji so prinašali mednje znanje in spremenili njihov miselni svet.

Pavel Bernik je vesel sadov svojega dela. Ne pripisuje si zaslug za neprecenljivo bogastvo, s katerim je v teh 50-ih letih svojega misijonarjenja obdaril ljudi, ki so mu prišli nasproti, ki jih je srečeval in katerim je s svojim zgledom pokazal pot.

Ali, kot pravi stara hindujska modrost:
"če dobi otrok v roke majhnega lesena slona, vidi samo slona, na les pa pozabi in če vidi odrasel človek malega lesenega slona, vidi v njem samo les, na slona pa pozabi. Starec pa, ki mu že pešajo trudne oči, malega lesenega slona sploh ne vidi, pač pa vidi pot, ki je bila potrebna, da je iz lesa nastal mali leseni slon."

In velik del te dolge poti je prehodil misijonar, salezijanec Pavel Bernik. Redko, preredko se je vračal domov v svoj rodni Puštal.

Danes je med nami, da bi mu z vsem spoštovanjem podelili listino ČASTNEGA OBČANA OBČINE ŠKOFJA LOKA.

Vsakemu od nas naj postane vzor, kako z vso osebno skromnostjo, čim bogatejše izsanjati svoje mladostne sanje.

1992 - dr. Marija BRAČKO

Utemeljitev:

- za požrtvovalno in plemenito življenjsko delo splošne zdravnice

Življenjepis:

Marija BRAČKO je za občane škofjeloške občine pojem odlične, požrtvovalne splošne zdravnice, ki je bogatila škofjeloško zdravstvo polnih trideset let, od leta 1945 do 1975.

Življenjsko pot je začela 12. septembra 1914 na Češnjici pri Železnikih. Po gimnazijski maturi v Ljubljani je študirala medicino v Ljubljani na takrat nepopolni fakulteti. Študij je dokončala v Beogradu leta 1939 in kot mlada zdravnica stažirala sprva v Beogradu, nato v Mariboru.

Želja po znanju jo je vodila leta 1940 na Dunaj, kjer je leto in pol specializirala pediatrijo. Vojna vihra in rojstvo dveh otrok sta ji prekinila študij. Po krajši življenjski postaji v Slovenskih goricah so ji leta 1945 zaupali vodenje in organiziranje zdravstva v Škofji Loki.

Peš, s kolesom, kasneje tudi z avtom je nudila tedaj kot edina zdravnica pomoč bolnikom v Škofji Loki in širši okolici. V popoldnevih in nočeh neprestane človekoljubne pripravljenosti je gazila in bredla poti k bolnikom od Žabnice, Križne gore, Bukovščice, Sv. Lenarta, Zaprevala, Loga, Gabrške gore, Valterskega vrha, Bukovega vrha, Bodoveljske in Puštalske grape, Sv. Ožbolta, Sv. Andreja in Sv. Barbare, Močeradnika pa vse do Jeprce.

Njen dom in ambulanta ob njem sta bila odprta otrokom in starčkom, nosečnicam in porodnicam, potrebnim splošne in specialistične zdravstvene pomoči. Njeni napori so bili usmerjeni tudi novi razvejanosti dela v letu 1952 zgrajenemu novem zdravstvenem domu v Škofji Loki. Zato je bila dejavna tudi kot bojevnica v klopeh občinske skupščine. Škofja Loka ni pridobila le novih prostorov zdravstvenega doma, ampak tudi rentgen, laboratorij, zobozdravstvene in druge specialistične usluge. Organizirala se je reševalna služba. Odslej tudi ljubljanska, kranjska in jeseniška bolnišnica niso bile več tako daleč.

Posebna skrb Marije Bračkove je veljala starejšim občanom, zlasti oskrbovancem in varovancem Centra slepih in slabovidnih v Škofji Loki. S svojo strokovnostjo in modro ter odločno človečnostjo je pomembno vplivala na življenjski utrip in počutje ter organizacijo dela zdravstveno najbolj ogroženih.

Zdravnica Marija Bračko zasluži zaradi svoje globoke človečnosti, plemenitosti in skromnosti, hkrati pa tehtne strokovnosti, s katero je plemenitila in organizirala zdravniško delo, naziv častne občanke občine Škofja Loka.

1992 - Ive ŠUBIC - posthumno

Utemeljitev:

- ob njegovi 70-letnici za izpovedno in bogato umetniško ustvarjanje

Življenjepis:

Ive ŠUBIC, pred sedemdesetimi leti v Poljanah rojen slikar in grafik, izhaja iz znane slikarske rodbine Šubicev.

Študiral je na šoli za umetno obrt v Ljubljani, nato pa na umetniški akademiji v Zagrebu. Leta 1941 je šel k partizanom, bil borec Cankarjevega bataljona in Tomšičeve brigade, kasneje ilustrator in vodja grafičnega oddelka Centralne tehnike. Po osvoboditvi je leta 1945 nadaljeval in končal študij na ljubljanski akademiji za upodabljajočo umetnost. V oljnem slikarstvu se je specializiral pri slikarju Gabrijelu Stupici. Študijska potovanja so ga vodila skozi mnoge evropske države. Bil je član "Xylona" in dve leti predsednik društva slovenskih likovnih umetnikov.

Prvič je razstavljal na razstavi partizanske grafike leta 1945 v Ljubljani. Imel je mnogo samostojnih razstav v številnih slovenskih mestih in drugih krajih Jugoslavije. Predstavil se je tudi na številnih kolektivnih mednarodnih razstavah od Mexica, Ria de Janeira, Pariza, Milana, Celovca, Berlina, Moskve, New Delhija do Tokia.

Slikal je v olju in temperi, ukvarjal se je tudi z grafiko, knjižno ilustracijo zidnim slikarstvom. Svojemu umetniškemu ustvarjanju je znal vtisniti svojski pečat obče človeške umetnosti. Njegovo delo je globoko, doživeto in resnično. V njem je določena mera pripovednosti, ki je dosegla vrhunec posebno v kmečki in partizanski motiviki. Izvor njegove slikarske pripovedi je v izročilu vse od slovenske pobaročne in ljudske umetnosti pa do tiste težko določljive poteze, ki jo vtisne kri Poljanca, navezanega na domača tla.

Ves umetniški opus Iveta Šubica je ustvarjen z enako ljubeznijo na platnih, grafičnih listih, ilustracijah pa do mozaikov in fresk na raznih reprezentančnih stavbah, kmečkih domovih in znamenjih. Vsa ta dela kažejo človeka na domači zemlji in v borbi za to zemljo.

Čeprav je za svoje delo prejel številne in cenjene nagrade, pa njegova bogata umetniška zapuščina utemeljuje predlog, da ime slikarja Iveta Šubica uvrstimo med častne občane občine Škofja Loka.

1991 - prof.dr. Anton POLENEC

Utemeljitev:

- ob njegovem 80-letnem življenjskem jubileju in za uveljavljene dosežke njegovega strokovnega, raziskovalnega in znanstvenega delovanja doma in v mednarodnem strokovnem svetu

Življenjepis:

Prof. dr. Anton Polenec je bil rojen leta 1910 v Puštalu, v družini glavnikarskega pomočnika in dvakratnega izseljenca - rudarja v Kanadi ter lastnice skromnega kmečkega posestva. Po končani osnovni šoli v Škofji Loki in gimnaziji v Šentvidu je na univerzi v Ljubljani študiral naravoslovje in diplomiral leta 1934. Po opravljeni vojaščini je bil najprej honorarni učitelj na meščanski šoli v Brežicah in nato profesorski suplent na gimnaziji v Kranju, kjer je leta 1939 opravil profesorski izpit.

Ob začetku vojne leta 1941 je bil mobiliziran, nato krajši čas interniran, zatem zaposlen kot uradnik v Kranju in nato dodeljen kot pomožni učitelj gimnazije v Spittalu. Od tod je bil povezan z odporniškim gibanjem OF za Gorenjsko, pobegnil leta 1944 v Kranj, se pred okupatorskimi oblastmi prikrival v Predosljah in bil ob koncu vojne leta 1945 krajši čas v partizanski vojski. Že junija 1945 je bil imenovan za profesorja na gimnaziji v Kranju, bil vmes imenovan za asistenta na biološkem inštitutu Medicinske fakultete v Ljubljani, nato pa deloval kot profesor na Višji pedagoški šoli v Ljubljani do leta 1955. Od tedaj je deloval kot honorarni predavatelj do 1975 in kot ravnatelj Prirodoslovnega muzeja v Ljubljani do upokojitve v letu 1980. Medtem je bil habilitiran za izrednega profesorja zoologije na Biotehnični fakulteti v Ljubljani.

Pred vojno in po njej se je iz antropologije izpopolnjeval na znanstvenih inštitutih v tujini: v Munchnu, Breslau, Berlinu, Kielu in v Erlangenu in se specializiral za ekologijo pajkov, kar je potrdil z doktoratom znanosti na Ljubljanski univerzi leta 1957. S svojimi strokovnimi raziskavami in objavami doma in v tujini se je uveljavil kot mednarodno priznan specialist, aktivno sodeloval na številnih mednarodnih simpozijih in kongresih v Frankfurtu, Parizu, Amsterdamu in Exeteru in postal korespondent Mednarodnega dokumentacijskega centra za arahnologijo v Frankfurtu za območje Jugoslavije. Odkril in določil je številne nove rodove pajkov v Sloveniji, katerih strokovnemu poimenovanju je mednarodni znanstveni svet dodal tudi častno oznako Polenecia. Svoja znanstvena spoznanja je objavljal v tujih strokovnih revijah v Nemčiji, Švici, čehoslovaški, Angliji in v domačih, kot so Biološki vestnik, Varstvo narave in Loški razgledi. Skupno je objavil 50 strokovnih in znanstvenih prispevkov.

Največji del svoje strokovne publicistike je v obliki številnih poljudnoznanstvenih člankov posvetil naravoslovni vzgoji mladine v revijah Proteus, Pionir, Pionirski list, Ciciban in v revijah za odrasle kot so Obzornik in Koledar Prešernove družbe. Zlasti mladini so namenjeni tudi scenariji za naravoslovne šolske in poučne filme, oba učbenika iz biologije za gimnazije, okrog 30 samostojnih knjig in knjižic. Naslovi teh so: O razvoju živih bitij, Iz življenja žuželk, Cvetje in živali, Iz življenja pajkov, Izprehodi v naravo, Pogovori z živalmi in drugi. O življenju v gozdu, v potoku, na travniku, v morju, v gorah in o razvoju človeka je pisal v zbirki Pelikan in zlati v štirih knjigah Živalski svet. Poleg tega je prevedel kvalitetna tuja mladinska dela Pisani živalski svet v 10 zvezkih, Narava neznana znanka, Prelepi živalski svet in kot strokovni urednik sodeloval pri slovenski izdaji živalske enciklopedije. Pripravil je tudi številne muzejske naravoslovne razstave, ki so enako kot njegova poljudna naravoslovna predavanja obiskala številne kraje, šole in ljudske univerze po Sloveniji.

V svojem domačem okolju je bil prof. dr. Polenec aktiven kot mladi član t.i. profesorskega ceha in kot prvi tajnik v letu 1937 ustanovljenega Muzejskega društva v Škofji Loki. Po vojni je prihajal v Škofjeloške šole in med odrasle kot strokovni predavatelj, zlasti pa je bil nenehno prisoten s svojimi številnimi poljudnimi naravoznanstvenimi knjigami. Od leta 1959 dalje je stalni sodelavec domoznanskega zbornika Loški razgledi in v njem v 30 letih objavil 27 strokovnih razprav, ki so bi le močno odmevne tako med domačimi kot tujimi raziskovalci ter jim prikazale ne samo naših naravoslovnih posebnosti, ampak jih tudi seznanjale z našo ožjo domovino. V zadnjem desetletju se je nekdanji prvi tajnik ponovno aktivno vključil v delo upravnega odbora in drugih organov škofjeloškega muzejskega društva. Poleg tega pa vzorno skrbi za svojo spomeniško zaščiteno rojstno hišo v Puštalu.

Za svoje strokovno, znanstveno in prosvetiteljsko pedagoško in publicistično delo je dr. Polenec poleg tujih znanstvenih in častnih priznanj prejel tudi zaslužena domača priznanja in odlikovanja: dvakrat Levstikovo nagrado založbe Mladinska knjiga za uspešne mladinske strokovne publikacije, dvakrat Prešernovo nagrado Skupščine občine Kranj za poljudnoznanstvena dela in predavanja Valvazorjevo nagrado za zaslužne slovenske muzejske delavce ter dve državni odlikovanji. Prav je, da svojemu zaslužnemu rojaku izkažemo vse svoje spoštovanje in zahvalo vsi občani Škofje Loke.